Rado Jerič “Kolonije mi pomenijo živ stik s kolegi in njihovim razumevanjem slikarstva.”

Ne zgodi se velikokrat v življenju, da srečaš človeka, ki te v trenutku napolni z mirnostjo, toplino in iskrenostjo. No, Rado Jerič je eden takih, odprt, duhovit in zaljubljen v naravo. Je Mariborčan, ki ga v javnosti le redko opazimo, njegove slike pa bogatijo naš prostor na vsakem koraku. Predstavljajo tihe ambasadorke našega mesta, Slovenije in nas, ki tukaj živimo. Radov svet je nadvse barvit, razpet med domišljijo in naravo, ujet s čopičem in za vedno zapisan na platnu. MOJCA LUBANJŠEK PEHANT

 Vaše slike so izraz klasike s posebnim osebnim pridihom. Največ krat so na njih mesta, krajine, cvetlična tihožitja. Kaj je vaš navdih ali kdo je vaša muza?

“Navdih oziroma inspiracija, vedno prihaja iz okolja, narave, krajine. Včasih je to urbana krajina, veduta, drugič vpliva name divje, elementarno okolje in nazadnje detajl iz narave, kot je to zadnji sklop slik ’Mikrokrajina’.”    

Kaj pa ljudje - portreti, karikature? Ti niso pogosti, pa vendar ste naslikali potret Antona Martina Slomška, ki je bil podarjen papežu in danes krasi Vatikan.

“Tudi figuraliko sem delal. Pred leti sem imel samostojno razstavo erotičnih slik v ljubljanskem Nebotičniku in kasneje v Tržiču, v manjši skupini po izboru kustosa Vodnikove galerije Milana Pirkerja. Portretov se je tudi nabralo nekaj, vendar jim nisem posvečal toliko pozornosti kot krajini.”

Prav o razstavi, ki si jo trenutno lahko ogledamo v Univerzitetni knjižnici Maribor, je likovni kritik Mario Berdič zapisal, da si lahko popolno odsotnost človeške figure v slikarjevih krajinah razlagamo tudi “simbolično, ekološko, kot izraz samozadostnosti narave, ki za svoj obstoj ne potrebuje uničevalnega ’gospodarja’”.

“Takšno razlago odsotnosti figure je pač skušal opravičiti likovni kritik. Sam se tega nisem zavedal. Preprosto so me zadovoljili samo vtisi oziroma impresije iz narave kot zadosten motiv za likovni izdelek.”

V krajinskem slikarstvu je mikro krajina tretja faza vašega ustvarjanja in je trenutno na ogled v MIK-u v Ljubljani. Pred njo ste naslikali že makro krajino in Spomine na krajino.

“Vse se vrti okoli krajine, ki trenutno dominira v mojem likovnem svetu.”

Veliko je umetnikov, slikarjev, ki se v obdobjih svojega ustvarjanja preizkušajo tudi v drugih, podobnih umetniških materialih. Vas je kdaj zamikalo kiparstvo, fotografija?

“Ne kot samostojno in dokončno. Oboje sem uporabljal kot pripomoček in lažjo razlago bodisi materialov in prostora, ki je v kiparstvu realen, bodisi bežnih in hitrih zapisov, ki jih omogoča fotografija.”

Včasih ste veliko energije posvetili tudi oblikovanju in scenografiji.

“To so bili časi, ko ni bilo digitalnih pripomočkov, ki danes omogočajo oblikovanje zelo široki množici ljudi.”

Vedno znova se mi zdi, da ste umetniki ljudje izjemnih čustev. Da jih globlje ali bolj doživljate.

“Lepo je to slišati in upam, da drži.”

Skorajda ni pisarne v Mariboru in ne podjetja, v katerem ne bi visela vsaj ena vaša slika Maribora - tako prepoznavna in samosvoja. Čemu pripisujete ’popularnost’ teh mestnih portretov?

“To pa najbrž ne drži. V letih ustvarjanja se napravi res mnogo slik in so povsod po svetu. V Mariboru nisem sam in kolegi tudi pridno polnijo prostore. Omenjeno ’popularnost’ pa je mogoče razložiti z argumentom, da gre za laže berljive slike, ki prej zadovoljijo opazovalca. Vendar je to manjši del mojega likovnega udejstvovanja.”

Vaš opus razstav doma in v tujini je izjemno bogat. In tempo le-teh se skorajda stopnjuje. Pravkar so na ogled tri vaše razstave, in sicer v Mariboru in v Ljubljani.

“V tem trenutku so se dejansko pokrili kar trije termini za razstave. Razdelil sem slike po motivnem svetu in tehniki in dobil tri cikluse, ki nekako vsako od razstav držijo v celoti.”

Vsebinska raznolikost pa tudi pestrost uporabljenih tehnik v slikah na teh razstavah ne nakazujeta na medsebojno povezanost, na eno ustvarjalno obdobje umetnika. Ali pa so te vezi bolj prikrite, pa jih samo platonsko ne zaznamo?

“Avtorstva se ne da kar tako prikriti in tega tudi ne želim. Rokopis v vseh omenjenih razstavah je prepoznaven. Globalni motiv je enak. Razlika je v izboru slik za vsako razstavo posebej. V galeriji MIK so slike z mimetično osnovo in osebno interpretacijo. V galeriji ZDSLU slike delujejo zelo abstraktno, čeprav izhajajo iz povsem konkretne ideje. V Univerzitetni knjižnici pa so na ogledu impresije v akvarelu in akrilu na papirju. So manjšega formata in zato delujejo zelo komorno.”

Kadar se odločate za razstavo, je to na osnovi že ustvarjene serije slik, med katerimi izbirate, ali je pot obratna - najprej cilj, nato sredstva.

“Slikam iz veselja in notranje potrebe. Razstave in vse drugo so sekundarnega pomena.”

Slikarji ste novodobni nomadi. Naš svet je vaš dom. Kaj vam pomenijo slikarske kolonije? Kako vplivajo na vaše delo, osebnostni in umetnostni razvoj?

“Veliko se potepam po svetu. Zelo rad se udeležujem slikarskih kolonij in srečanj. Pomenijo mi živ stik s kolegi in njihovim razumevanjem slikarstva. Zame so to bogate izkušnje.”

Že v tretjem letniku gimnazije ste si s slikanjem uresničili otroško željo - kupili ste škatlo s Topolinom.

“Že takrat sem ugotovil, da mi je slikanje zelo blizu in do izbire poklica ni bilo več daleč. Če pa od tega živiš in si privoščiš še kakšno materialno dobrino, pa je sploh lepo.”

Povejte mi, kako je z zgodbo o zagrebškem velesejmu, vlaku in zaobljenih čevljih. Marsikdo si ne bi predstavljal, kako ’zmagovita kombinacija’ je to lahko.

“Povedal bom samo zaključek zgodbe. Dobil sem ženo in jo imam še danes.”

Pred časom, ko smo se pogovarjali, ste povedali, da nikoli niste naslikali portreta svoje žene. To še vedno drži?

“Na žalost, še.”

V načrtih za prihodnost pa se obetajo zelo inovativne ideje s področja galerijske in slikarske dejavnosti nasploh. Soraj umetniška kmetija - bo postala stičišče mladih in izkušenih slikarjev, galerija v naravi, Montmartre v štajerski izvedbi?

“Ja. Z ženo Sonjo sva kupila prelepo kmetijo. Vsa je v soncu z lepimi razgledi. Pravi sončni raj ’Soraj’. Imava velike načrte in ambicije. Vse, kar ste omenili in še kaj zraven. Pripravljala bova mednarodne likovne kolonije, morda tudi kakšno šolo v naravi ter multimedijske prireditve. Skušala bova povezati umetnost z naravo in njenimi dobrinami, na primer zelišči, vinom, kulinariko, pa tudi s krajevnimi posebnostmi.”

http://revijakapital.oblikovanje.com/mariborcan/clanki.php?idclanka=30