MIKRO KRAJINA

V ustvarjalnosti akademskega slikarja Rada Jeriča še vedno nastopa krajina kot navdihujoča sila, in to ne le ko naravni ambient doživlja neposredno, ampak tudi takrat, ko snuje likovne zgodbe v zaprtosti in intimi svojega ateljeja. Videnja, občutenja, misli in spomini puščajo namreč tako močne sledi, da jih avtor lahko oživi in vizualizira kadarkoli in kjerkoli.

V krajinskem slikarstvu je Jerič prešel tri ustvarjalne faze. V prvi je beležil makro krajino. To je bil širok, nekoliko specifičen (s ptičje perspektive) pogled v prostor. V naslednjem obdobju je gojil cikličen Spomin na krajino. Tokrat pa se je odločil za mikro krajino. Čeprav ta učinkuje najbolj abstraktno, je v resnici najbolj realna.

A konkretna stvarnost je le fragment, projiciran, razpršen v novo slikovno dimenzijo, najpogosteje na enakostranični format, ki že sam po sebi namiguje na sintetizirano in centralistično zasnovano pripoved. Je realno bistvo, na katerega se je avtor omejil, ga položil v materializirane barvne nanose in ga zaznamoval z dinamično potezo. S tem ga je potopil v snovnost in razdrobil na delčke sicer vehementnih potez. Od njega pa je ostalo le še osebno podoživetje in izpostavljen ekspresivni moment.

Rado Jerič je tokrat posegel po oljnih barvah. Kot izvrsten kolorist, slikar, ki čuti barvo in vedno znova odkriva njeno temperamentnost, je iz njih izvabil vso specifiko in izraznost, barvni spekter pa razpel v dolgem in širokem loku, ohranjajoč naravnoposnemajoči temelj. Tako se lahko z njegovimi slikami odpravimo na popotovanje skozi različna obdobja časovnega krogotoka in spoznavamo specifiko atmosfere v posameznih geografskih prostorih. Vselej pa si avtor vzame tudi kanček barvne interpretativne svobode, ki mu omogoča osebno naglašeno filtriranje in s tem izražanje stanja duha.

Avtor nanaša barvo z lopatico, in to v širokih, pastoznih, materializiranih nanosih. V preteklosti jih je spajal, podrejajoč se osebno izbrani ureditveni shemi, pa tudi upoštevajoč kompozicijsko ravnotežje izbranih barvnih mas v smislu toplo-hladnega uravnavanja. V najnovejšem slikarjevem ciklu ni zaznati posebnih pravil sestavljanja, pa vendar so na nekaterih slikah obrobja temnejša, jedra pa svetlejša. Avtor se poslužuje tudi komaj zaznavnega komponiranja barv po diagonalni smeri, v izmenjavajoči se ubranosti temnih in svetlih, kar mu omogoča vnašanje dodatne dinamike. Vselej pa je na slikovnem polju prisotna ritmika nizanja. Ta kot ples neštetih korakov preplavi slikovni oder in ga spremeni v površinsko razgibano prizorišče, saj so nekateri barvni nanosi tako izraziti, da izstopajo s ploskve. S tem nad slikovnim poljem zaveje zanimiva dinamična atmosfera. V njen ritem pa so ujete tudi posamezne poteze, ki jih avtor naredi kar s konico lopatice. Te dobesedno zarežejo v dvodimenzionalno površino in učinkujejo kot grafično naglašena stopinja.

Rado Jerič v svojem likovnem snovanju nikoli ni prešel v povsem ploskoviti slog, čeprav so nekatera dela izrazito opozarjala na to dejstvo. Na najrazličnejše načine je ostal iskalec globine, pa čeprav je ta le večna iluzija. Tudi tokrat v njegovih slikah slutimo prostor. Tam zadaj, za vsemi nanosi je prostor natrgane svetlobe, ki ga avtor pričara z belimi ali rumenimi barvnimi akcenti. Zdi se, da lovi svetlobo, prihajajočo iz ozadja slike, na podoben način, kot ga je poznalo in uporabljalo že baročno slikarstvo.

Tokratne slike Rada Jeriča premorejo izjemen energijski naboj. Avtor si namreč že v prvobitni zamisli prizadeva ustvariti energijo slike. Brez nje je namreč likovno delo brez življenja in sporočilne moči. Ta pa se ne skriva v mimetičnem podajanju videnega, temveč je sporočilnost mišljena kot vtis, kot ekspresija trenutka.

De Kooning je zapisal, da mora biti tudi abstraktna slika podobna nečemu. A čeprav je konkretno videnje na tokratnih slikah Rada Jeriča izmuzljivo, predvsem pa predmetno nedoločno in le ob večji koncentraciji prinaša košček asociativnega namiga, pa so to artefakti, ki imajo svojo podobo ter premorejo moč in izraznost. So še eno slikarjevo iskanje na motivni poti, ki vodi v krajino, veduto, morda cvetlično tihožitje. Čeprav so celota, zaznamovana z dovršenostjo likovnega snovanja, so hkrati le drobec, fragment, v katerega je avtor fokusiral svoj pogled. Iz makro je vzel le mikro. A to je spremenil v samostojen, osamosvojen, abstrakten motiv, v drobno, pomenljivo senzacijo prostora. Kot bi s fotoaparatom vstopil v ta prostor in se z »zoomom« približal posameznim izsekom in predmetom, tistim drobnim, a ključnim in zgovornim formam. In to čisto od blizu.

Anamarija Stibilj Šajn