KRAJINSKE IMPRESIJE
RADO JERIČ V RAZSTAVIŠČU UKM

Akademski slikar Rado Jerič se na priložnostni razstavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor predstavlja z najnovejšimi, tukaj prvič predstavljenimi likovnimi deli v tehniki akvarela z naslovom Krajinske impresije. Umetnikove asociativno abstraktne likovne poezije z motiviko specifičnih krajinskih izsekov, predvsem iz Štajerske, Gorenjske, Dolenjske, Primorske, Dalmacije, a ne nazadnje tudi iz Španije, mariborskih in drugih vedut ter cvetličnih tihožitij, kot jih lahko najdemo neposredno v naravi, so s stalno prisotnostjo v najrazličnejših javnih prostorih in razstaviščih postale nepogrešljiva sestavina kulturnega vsakdanjika štajerske prestolnice. Vendar je domače občinstvo vajeno predvsem Jeričevih slikarskih del v tehniki akrila na platnu, ki jih ustvarja s prepoznavno likovnoizrazno sintezo postimpresionistične oblikovne stilizacije in ekspresivno učinkujočih, vehementno izvedenih točkastih ali lisastih potez, ter morda risb s prevladujočim ekspresivno deformiranim oblikotvorjem v različnih tehnikah, nekoliko manj pogosto pa lahko sreča umetnikove akvarele. Izrazno in kompozicijsko se slednji sicer ne razlikujejo bistveno od akrilov, opazimo pa lahko izrazitejšo sproščenost poteze in presevajoče nanose na videz naključno razlitega pigmenta (kar je v obeh primerih bolj ali manj posledica same tehnike) ter omejeno število likovnih objektov, vključno z reduciranim koloritom, ki ga avtor, kot po navadi, prilagaja letnim časom. Še posebej so navedene lastnosti razvidne iz miniaturnih akvarelov neobičajnega formata 10x10 cm, kjer pride do izraza Jeričevo izjemno obvladovanje tega zahtevnega likovnega medija. Na ekstremno majhni slikovni površini je avtor v nekaj potezah upodobil akvarelne krokije "kadriranih" izsekov iz gozda in cvetličnih kompozicij, ki učinkujejo neverjetno spontano in sveže, posredujoč skrivnostno, malodane mistično atmosfero antropomorfnega gozda. Rado Jerič svojim liričnim rastlinskim upodobitvam simbolično pridaja vtis nadnaravne življenjske moči s pridihom večnosti, pri čemer je iz celotnega opusa razvidna tako ljubezen do narave kot do ustvarjanja v naravi, o čemer pričajo tudi vse pogostejše udeležbe na likovnih kolonijah. Popolno odsotnost človeške figure v slikarjevih krajinah si lahko razlagamo tudi simbolično, ekološko, kot izraz samozadostnosti narave, ki za svoj obstoj ne potrebuje uničevalnega "gospodarja".

Mario Berdič