Radostni svet barv
GALERIJA LEK LJUBLJANA

Rado Jerič je v svojem slikarstvu izbral za približevanje abstraktnim likovnim formam že preizkušeni postopek, ki ga je v našem slikarstvu prejšnjega stoletja najbolj dosledno uresničil Stane Kregar, pionir našega abstraktnega slikarstva. S postopnim reduciranjem nadrobnosti krajinskega sveta je prišel do povsem abstraktnih form in kompozicij, ki so zaradi svojih konkretnih izhodišč izredno skladne in organske. Rada Jeriča namreč že dolgo poznamo kot prepričanega krajinarja, ki pa se v novejšem času predaja tudi abstraktnosti. V svojem slikarskem postopku najprej posrka realne značilnosti določenega pokrajinskega motiva, jih nato izpove na dokaj realističen način ali pa jih, odvisno od razpoloženja, preobrazi in spremeni v dinamične ter barvitosti polne abstraktne teme. Dvopolnost njegovega novejšega slikarstva je pri njem prej spodbudna kot zaviralna, saj slikar pri vsaki novi podobi vnaprej premisli, kam jo bo usmeril, kako jo bo zasnoval. Tisti izraziti elementi, ki ga v pokrajini navajajo k abstraktnemu izrazu in na koncu tudi prevladajo, mu dajejo svojevrstno zadovoljstvo. Včasih jih izrabi kot asociacije na določen vtis iz pokrajine.

Jeričeve slikarske preobrazbe lahko konec koncev označimo tudi kot željo po svobodnem interpretiranju videnega v pokrajini, saj je končna podoba njegovih abstraktnih slik izredno sproščena, razgibana in razigrana. Čutiti je avtorjevo veselje do svobodnega komponiranja in uporabe kar se da izrazitih barv ter pastoznih nanosov barvnih substanc. Da bi se čim bolj približal priljubljeni krajinski tematiki, se je Jerič preselil iz mesta na deželo in zdaj mu priljubljeni motivi ležijo tako rekoč pred nogami. Živi na umetniški domačiji Soraj, ki je prispodoba njegovega sončnega raja, v katerem kraljujejo svetloba in barve. Letni časi, ki prinašajo spremembe v naravi, slikarju s spremembami ponujajo različne barvne skale, od hladnih do toplih. Narava je nabita z različnimi energijami, ki občutljivi slikarski osebnosti ponujajo neskončno upodobitvenih možnosti in priložnosti. Treba je le prisluhniti tem večno lepim in privlačnim pojavom in v njih najti pravi navdih. Jerič sam je zapisal: “Kaj in kako počnem, je samo dejanje. Šele nekaj narediti, ustvariti daje pravi smisel delu. Slikanje je obrt, ki se od navadne igre razvije do vrhunskih estetskih, razpoloženjskih, filozofskih in drugih vzgibov vizualizacije. Le pri takih ciljih postane slikanje pomembno in smiselno dejanje.”

Rado Jerič je s svojimi približanji naravi nesporno postavil trdno podlago za svoje slikarske cikle, ki jih zaokroža z novimi pogledi z novimi uresničitvami. Kot da bi se tudi njega dotaknile vse te obkrožajoče ga energije in ga vlekle od podobe do podobe. Slikar se poleg zunanjih vtisov najbolj prepričljivo predaja svojim notranjim, saj je za tako predano slikarstvo gotovo potrebna odprta umetniška duša. Vidni svet, pojavi v njem, strukture, barvna razpoloženja in elementi razgibanih kompozicij so umetniku dovolj spodbudni elementi, da odkrito brska po njih, jih razpoznava, sprejema in upodablja. Njegov slikarski postopek tako temelji bolj na spontanosti in spontanem doživljanju narave, kot pa na premišljenih in racionalnih procesih. Zato na svojih slikah dosega sproščenost in lahkotnost, zato v barvnem pogledu te podobe ne poznajo nikakršnih omejitev. Vidi se, da so odprte za vse ponujene vtise. So svetle in zračne, so polne energij in iskrenih doživetij. So igrive in očesu privlačne. So slikarsko poštene, in zato tudi harmonično usklajene. Slikar se z njimi poistoveti na enak način, kot se pri opazovanju in občudovanju poistoveti s pokrajino.

Iztok Premrov

http://www.lek.si/si/o-nas/predstavitev/galerija-lek/razstave/jeric/