DIŠEČE LIVADE KRAJINE
Galerija Kula, Split

Akademski slikar Rado Jerič iz Maribora je ugledni slovenski umetnik srednje generacije, ki se je ločil z deli umirjenih in enostavnih pogledov na svet, rafiniranega slikarskega postopka v poetični in tišini enakovrednim atmosferam. Zgodaj je Jerič vstopil v prostor specifičnih krajinskih pejsažev in tu artikulira svoj umetniški položaj kot pripadnost resničnemu, tistemu, ki postaja prepoznaven v najnovejši fazi ustvarjalnosti kot mikrokrajina z obdobji in ritmom, ki odšteva neobičajen posluh, ki se iz ekspresionistične zasopihanosti vrača k enostavnosti  malim in pomembnim stvarem. To ne pomeni, da je bil Jeričev cilj ustvariti nekakšen kredo intime, temveč je iskal za tistim kar ga je skrivnostno obkrožalo, kar ga je spremljalo, tisto nekaj kar prebiva v duhovnem ozračju. Reliefnost površine, bogata struktura , ki občasno asociira na madeže informela, prehaja od realistične poti in se razgrajuje v nepredmetnem slikarskem tkivu, ki makro prvotni pejsaž ( ptičja perspektiva) pripelje na odbrani detajl..

Postimpresionistična stilizacija in izkušnje akcijskega in gestualnega slikarstva niso Jeričev samodokaz visokih metjejskih nivojev, ampak imajo tudi pomembnost svojevrstnega programa, ki dokazuje avtorjevo navzočnost znotraj energetskega  polja. Z nedvoumno discipliniranim rokopisom in analitično refleksijo Rado Jerič ustvarja močne kompozicije pikturalne občutljivosti, ki se pred nami uklanjajo in razumevajo na koncu ne samo kot diptihi ali triptihi temvečkot instalacija, ki želi dočarati mnogo širši prostor. Dosledno in samosvoje, motiviran z osebnimi imaginarnimi impulzi je Jerič izgradil prepoznaven likovni izraz v katerem kontrasti barve temno zelene in rumene, modre in bele, rdeče in rumene in dr., dodatno površino slike zapolnjuje do pokanja od valovanja slikovne površine.

Umetnik ne imitira narave, temveč jo interpretira z bogatimi sloji barve, ki delujejo z emocijo, razigranostjo in nepredvidljivostjo. Jerič se predstavlja kot kolorističen poet, ki svet okoli sebe doživlja kot globoko intimen prostor v katerem se prepleta materialno in fluidno, logično in intuitivno, kar vse skupaj ustvari sliko večslojnosti, ki tem delom zagotavlja kanček prepričljivosti in autentičnosti. Vsaka slika tako postane prispodoba trenutka v slikanju, lirski prostor prepleten z mrežo kratkih nanosov lopatice. Umetnikov svet >dišečih livad krajine< , vsaka trava in cvet so prepojeni z vsebino njegovega psihičnega življenja in delujejo izven meje slike, tako, da gledalec vsebino makro krajine prenese v svoj prostor prepričan , kako  prav atmosfera v delu Rada Jeriča igra odločlno vlogo.

Tonči Šitin